Zanimivo vprašanje...Kaj vse bi lahko naredili, če bi odmislili svoj strah. Že pri sebi opažam, da se prevečkrat oziram na to, kako se bodo odzvali ostali, kako se bo situacija razpletla in kaj bo, če bo šlo vse narobe. Včasih se nečesa sploh ne lotim, ker se tako bojim neuspeha. Ampak dejstvo je, da gre lahko vedno vsaj nekaj narobe, čeprav načrtujemo vsako podrobnost. In kljub napaki se svet potem še vedno vrti naprej. Najhuje je, če niti ne poskusimo. Brez sprememb pa ostanemo na mestu, obtičimo. Nič še ni do konca definirano, prihodnost lahko oblikujemo po svoje in v povsem drugačni smeri kot je zastavljena v tem trenutku. Samo strah je tisti, ki nas loči od poskusa, da nekaj spremenimo.
Kaj narediti?
Za začetek se vprašajmo, kaj si sploh želimo v življenju in ali se že ravnamo v skladu s svojimi željami. Nato si postavimo cilje.
Končni cilj lahko razdelimo na več malih ciljev. Ker se glavnemu cilju približujemo postopoma, obstaja večja verjetnost, da osvojimo vsakega izmed njih in dosežemo tudi končnega. Če se preveč zaženemo le v končno sliko, nas lahko spodnese že prva ovira, ki je ne bomo znali rešiti. Nadaljujmo korak za korakom. V mislih imejmo končni cilj, še bolj pa se osredotočimo na posamezne etape. Vsaka osvojena etapa nam bo vsaj malo zvišala samozavest in nas na ta način motivirala za naprej.
Pomembno pa je, da se naučimo tudi tega, kako se učinkovito soočiti s končnim rezultatom. Priznajmo, da ni nič narobe, če smo neuspešni. Na napakah se lahko učimo, lahko pa pustimo, da nas zanesejo negativna čustva in povzročijo, da se obremenjujemo z nastalo situacijo. Zastavimo si cilj, da bo vsaka napaka predstavljala feedback in nam pomagala, da prihodnjič ne ponovimo iste napake. Enako ravnajmo v primeru, da smo bili uspešni. Ne osredotočimo se zgolj na ''zmago'', temveč se tudi vprašajmo, kaj je prispevalo k uspehu in kaj nas je motiviralo, da smo nadaljevali proti cilju. Učimo se lahko iz vsake situacije, vendar le v primeru, da smo jo pripravljeni razumeti in spoznati.
