Hmmm tisti feeling, ko po nečem zelo dolgo
hrepeniš, si želiš in se ti potem kar naenkrat uresniči. Potem pa je učinek
nekaj v smislu »and that's it?«. Ustvariš si pričakovanja. Ko si nekaj tako
zamišljaš, razviješ več scenarijev, ki so izpopolnjeni, potem pa vse skupaj
izgubi pomen, ker že nekako veš, kako se bo nekaj zgodilo. Vnaprej predvidiš
dogajanje in zato ob dejanski izvedbi ni več tako zanimivo. Pusti te mlačnega.
Kot na primer otrok, ki želi na vsak način dobiti sladoled. Trudi se prepričati
mamo in na koncu mu uspe. Srečen je. Crap, slab primer. Oziroma ne, mislim da
je dober. Otrok se zna razveselit doseženega cilja, medtem ko odraslim pogosto
dela probleme. Recimo, narediš izpit. Prva reakcija – skačeš do neba, druga
reakcija – vprašaš se zakaj se nisi še več učil in dosegel boljši rezultat.
Podvomiš vase, kar je na nek način v redu, saj se na ta način izpopolnjuješ, po
drugi strani pa ne bi smel dvomit, ker je vsak uspeh posledica nekega truda in
vlaganja časa. In bilo bi povsem dovolj, da uživaš v situaciji. Ampak ne, že
takoj začneš razmišljat za naprej, že takoj te začne skrbeti zaradi stvari, ki
so še precej oddaljene. Včasih bi se morali namensko vrniti v čas otroštva in
brezskrbnosti in vsaj za en dan ali vsaj eno uro čas izkoristiti za dejavnost,
ki nam je všeč in pri tem povsem odklopiti misli. Medtem pa večinoma ves čas
premišljujemo o tem, kaj vse se bo zgodilo čez eno uro, en teden ali celo leto.
Pozabimo živeti v tem trenutku.
Kdaj ste bili nazadnje res prisotni? Ne zgolj
s telesom, temveč tudi z umom? Menim, da prevečkrat pozabimo zares uživati v
trenutku, ker smo z mislimi že pri drugih opravilih. Eno vprašanje: Ste kdaj
posodo pomivali na ta način, da ste bili z mislimi ves čas pri tem opravilu in
niste razmišljali o tem, kaj boste počeli v naslednjem hipu? Najbrž nikoli. Napaka.
Sploh pri rutinskih dejavnostih smo že toliko natrenirani, da vse izvajamo na
hitro, brez zavestnega doživljanja. Tako hitimo, da se skoraj prehitimo. Tako
smo osredotočeni na vse, kar moramo še opraviti, da včasih pozabimo živeti.
Vzemite si čas za vaše najljubše ljudi in
aktivnosti in pri tem odklopite misli. Pojdite na sprehod brez mobilnega
telefona. Bodite spontani, poskusite nekaj novega, bodite prisotni. Izkoristite
čas za dejanja in ne za razmišljanje o nečem, česar ne morete predvideti in
nadzorovati. Nikoli ne moremo nazaj dobiti izgubljenega časa, predvsem pa nikoli ne vemo, kdaj bo zadnja priložnost, da zares živimo. Ne govorijo brez
razloga, da najbolj obžalujemo tista dejanja, ki jih nismo naredili.
