sreda, 29. april 2015

Just breathe



Hmmm tisti feeling, ko po nečem zelo dolgo hrepeniš, si želiš in se ti potem kar naenkrat uresniči. Potem pa je učinek nekaj v smislu »and that's it?«. Ustvariš si pričakovanja. Ko si nekaj tako zamišljaš, razviješ več scenarijev, ki so izpopolnjeni, potem pa vse skupaj izgubi pomen, ker že nekako veš, kako se bo nekaj zgodilo. Vnaprej predvidiš dogajanje in zato ob dejanski izvedbi ni več tako zanimivo. Pusti te mlačnega. Kot na primer otrok, ki želi na vsak način dobiti sladoled. Trudi se prepričati mamo in na koncu mu uspe. Srečen je. Crap, slab primer. Oziroma ne, mislim da je dober. Otrok se zna razveselit doseženega cilja, medtem ko odraslim pogosto dela probleme. Recimo, narediš izpit. Prva reakcija – skačeš do neba, druga reakcija – vprašaš se zakaj se nisi še več učil in dosegel boljši rezultat. Podvomiš vase, kar je na nek način v redu, saj se na ta način izpopolnjuješ, po drugi strani pa ne bi smel dvomit, ker je vsak uspeh posledica nekega truda in vlaganja časa. In bilo bi povsem dovolj, da uživaš v situaciji. Ampak ne, že takoj začneš razmišljat za naprej, že takoj te začne skrbeti zaradi stvari, ki so še precej oddaljene. Včasih bi se morali namensko vrniti v čas otroštva in brezskrbnosti in vsaj za en dan ali vsaj eno uro čas izkoristiti za dejavnost, ki nam je všeč in pri tem povsem odklopiti misli. Medtem pa večinoma ves čas premišljujemo o tem, kaj vse se bo zgodilo čez eno uro, en teden ali celo leto. Pozabimo živeti v tem trenutku. 



 
Kdaj ste bili nazadnje res prisotni? Ne zgolj s telesom, temveč tudi z umom? Menim, da prevečkrat pozabimo zares uživati v trenutku, ker smo z mislimi že pri drugih opravilih. Eno vprašanje: Ste kdaj posodo pomivali na ta način, da ste bili z mislimi ves čas pri tem opravilu in niste razmišljali o tem, kaj boste počeli v naslednjem hipu? Najbrž nikoli. Napaka. Sploh pri rutinskih dejavnostih smo že toliko natrenirani, da vse izvajamo na hitro, brez zavestnega doživljanja. Tako hitimo, da se skoraj prehitimo. Tako smo osredotočeni na vse, kar moramo še opraviti, da včasih pozabimo živeti.




Vzemite si čas za vaše najljubše ljudi in aktivnosti in pri tem odklopite misli. Pojdite na sprehod brez mobilnega telefona. Bodite spontani, poskusite nekaj novega, bodite prisotni. Izkoristite čas za dejanja in ne za razmišljanje o nečem, česar ne morete predvideti in nadzorovati. Nikoli ne moremo nazaj dobiti izgubljenega časa, predvsem pa nikoli ne vemo, kdaj bo zadnja priložnost, da zares živimo. Ne govorijo brez razloga, da najbolj obžalujemo tista dejanja, ki jih nismo naredili.



With Love