Se še spomnite, kako sem v začetku marca (
klik) objavila, da bom začela z novim izzivom in 5. maja poročala o izvedbi?
Odločila sem se, da poročam že sedaj, ker z izzivom ne bom prenehala, temveč ga nadaljevala. V tem času se je zgodilo marsikaj. Predvsem v sredini marca sem za en teden povsem iztirila nato pa spet nadaljevala. Večinoma se kar držim vodil, ki sem jih napisala - nekaj sladkega si privoščim predvsem takrat, kadar sem v družbi. Prvič zaradi tega, ker je uživanje sladkih zadev v družbi prijateljev slajše in ker v primeru, da jem sama, pojem več sladkarij.
Na splošno sem v tem času že precej preoblikovala svoje mnenje o hrani. Recimo, McDonaldsovih ali zelo zapakiranih zadev sploh ne dojemam več kot hrane, ker z njimi ne dobim potrebnih hranilnih snovi. Načeloma že prej nisem bila fanica McDonaldsa ali Burger Kinga. Priznam, da mi edino skušnjavo dela burek in si ga zato vseeno privoščim na vsake toliko časa. Vsak dan se poskušam podobno prepričat tudi za sladkarije. Govorim si, da mi sladkarije omogočajo le začasen užitek zaradi okusa, dolgoročno pa si z uživanjem sladkarij uničujem telo. Že če par dni zapored nisem pojedla ničesar sladkega (med in sadje sem
še vseeno jedla), je bila tudi želja po sladkarijah manjša. V primeru,
da sem potem pojedla nekaj sladkega, sem se morala pa hitro ustaviti,
ker bi poleg kepice sladoleda v tistem trenutku pojedla še vrečko
piškotov. Zame je torej bolje, da jih poskusim res povsem odmislit,
razen če gre res za male količine. Pa takrat, ko dejansko pojem nekaj sladkega, se potrudim, da naslednji obrok vključuje samo sadje ali zelenjavo. Super alternativo za sladkarije mi predstavljajo smoothieji. V bistvu gre povsod za zamenjavo slabega z dobrim in prav tako okusnim. In bolj pisano kot je, boljše je. Pa ne govorim o krofih posutih s pisanimi mrvicami :), temveč o tem:
Da sploh ne govorim o počutju, natančneje o energiji. V tistih dnevih, ko nisem pojedla ničesar sladkega, sem bila polna energije - predvsem pa se je poznalo v odličnem razpoloženju in odsotnosti zadirčnosti. Dobro sem si zapomnila tudi dan, ko sem si močno zaželela nekaj sladkega - in ker nisem našla ničesar drugega (in manjšega), sem si na kruh namazala viki kremo. Eno uro po tistem, me je začela boleti glava, kar je prešlo v hujši glavobol, končalo se je pa tako, da sem zaradi slabosti izbruhala vso hrano, ki sem jo pojedla tisti dan.
Od začetka aprila pa se poskušam držati tudi tega, da pojem samo tiste sladkarije, ki si jih pripravim sama. Koncept pa širim tudi na drugo hrano (npr. manj paštet, ukinila sem kapučino in raje pijem pravo kavo ali zeleni čaj; samo domača marmelada in domač kruh). Še vedno zelo rada jem, vendar se odločam za bolj kvalitetno hrano.
V slabih dveh mesecih sem začela bolj paziti nase, se bolj zavedati potreb lastnega telesa, posledično pa sem tudi bolj vzljubila svoje telo, ki mi omogoča, da nemoteno počnem stvari, ki jih obožujem.
Tule je še nekaj zanimivih trditev/predlogov, ki vas bodo spodbudili, da razmislite o odnosu do svojega telesa:
.JPG)
.JPG)
.jpg)
.jpg)
.jpg)